Arbnore Avdylaj: »Učiteljica slovenščine je bila moja druga mama«

Odlomek iz intervjuja s Kosovarko Arbnore Avdyulaj (oddaja NaGlas! Televizije Slovenije), podiplomsko študentko Fakultete za družbene vede na Univerzi v Ljubljani (smer – Mednarodne odnose), o selitvi v Slovenijo, prilagajanju novemu okolju, študiju na OŠ Antona Ukmarja v Kopru. Arbnore Avdyulaj je z odliko diplomirala v šoli, danes pa uspešno študira na Fakulteti za družbene vede in sanja o karieri diplomata.

Arbnore Avdyulaj pooseblja zgodbo o uspehu: zaradi vojne na Kosovu je kot petletna deklica hodila peš po balkanski poti do Švice, od leta 2006 pa je dokončno priseljena v Slovenijo, kjer je njen oče dobil službo. Arbnore Avdyulaj je z odliko diplomirala v šoli, danes pa uspešno študira na Fakulteti za družbene vede in sanja o karieri diplomata. Delala je tudi na veleposlaništvu Kosova v Ljubljani, slovenskem zunanjem ministrstvu in ministrstvu za EU-integracijo v Prištini. Ves čas je zavezana boju za človekove pravice.

– V Slovenijo ste prišli dva tedna pred začetkom šolskega leta, slovenskega jezika sploh niste razumeli, razred pa ste končali z odličnim uspehom. Kako je to mogoče?

– Nimam popolne razlage. Verjetno ko prideš nekam na novo, moraš vložiti malo več truda, da boš prišel na tisto raven, ki jo potrebuješ za uspeh. Vendar to ni edino, kar je pripomoglo k temu. Rekla bi, da mi je pomagala tudi okolica, v katero sem prišla, ki mi je omogočila majhen uspeh za naprej. Učiteljica slovenščine mi je bila kot druga mama. Učitelji na splošno, da ne bom krivična do drugih, so bili kot naši drugi starši.

– Kako so vas sprejeli sošolci in sošolke?

– Lahko rečem, da sem imela veliko srečo. Vpisali so me starši na OŠ Antona Ukmarja v Kopru, sošolci so bili odlični. Namesto da bi se šli igrat med odmorom, so mi razlagali slovnico, kako naj se lažje naučim slovenščine. Okolica, sošolci, prijatelji, učitelji so bili res velika spodbuda, ki sem jo potrebovala, da se lahko uspešno integriram.

– Na FDV-ju ste podiplomska študentka. Je tudi vaša osebna begunska izkušnja pripomogla k temu, da študirate mednarodne odnose?

– Lahko bi rekla da. Tako begunska kot migrantska zgodba sta dva velika trenutka v mojem življenju, ki sta določila mojo pot. Definitivno biti migrant in biti begunec ni lahko, sploh če to doživiš kot otrok, to te nekako zaznamuje za vse življenje.

– Ste tudi prostovoljka pri OZN-u. Kaj pravzaprav počnete?

– To je nevladna organizacija, ki se ukvarja predvsem z vizijo Združenih narodov, in to vizijo poskušamo podati v Sloveniji naprej – veliko je delavnic, moja najljubša je o medkulturnem dialogu …

– Kaj je najpomembneje pri medkulturnem dialogu?

– V globaliziranem svetu je medkulturni dialog tisto orodje, ki ga vsak izmed nas potrebuje – ne glede na to, ali bomo enkrat v življenju imeli stika z nekom, ki ni iz našega okolja, ali ne. To je tisto, kar omogoča neko dobro komunikacijo, neko toleranco, spoštovanje drugih.

– Kje si želite delati kot diplomantka?

Želja vsakega mednarodnika je verjetno tuja diplomacija. Upam, da bom nekoč v te vode prišla, bomo videli.

Vir: rtvslo.si