Daria Kisenko: Nameravam ostati v Sloveniji

Prejšnji petek smo objavili prvi del intervjuja z Dario Kisenko, magistrsko študentko Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V njem lahko preberete, kako se je nekega dne enostavno odločila, da se preseli v Slovenijo, pogovorajali pa smo se tudi o njenem odnosu s prijatelji. Daria je opisala celoten potek svojega sprejemnega izpita na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer zdaj uspešno nadaljuje študij fotografije.

V drugem delu intervjuja smo se z Dario pogovarjali o ugodnostih, ki so jih deležni študenti v Sloveniji, o vzvišenosti in o njenem odnosu do športa.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Veliko porabite za mesečne stroške, ali vam na koncu ostane še kaj za razvajanje?

D.K.: Denarja ne zapravim veliko, ker nisem velika potrošnica, pa tudi cene so zelo sprejemljive. Naročena sem na obvestila o popustih iz velikih trgovskih verig, včasih tako lahko dosti prihranim ali pa kupim kaj na zalogo.

Velika prednost enotnega evropskega območja je v tem, da lahko preprosto naročate blago iz drugih držav, kjer je pač cenejše. Na primer – opremo za računalnik sem naročila prek nemškega Amazona. In dva dni zatem – prejela naročilo na dom.

Glavne stroške predstavljajo najemnina in živila, vendar so primerljivi z ruskimi, skratka nič pretresljivega. Ker so tu živila kvalitetnejša, je vse skupaj pravzaprav ugodneje.

2TM: So vam ugodnosti, kot so študentski boni in študentska mesečna vozovnica kaj v pomoč? Ali greste raje kar peš oziroma s kolesom?

D.K.: Vsak mesec kupim študentsko vozovnico za mestni promet, čeprav je ne uporabljam ves čas. To je zelo pomembna ugodnost za študente. Mesečno študentsko vozovnico kupujem predvsem zaradi nestabilnega ljubljanskega vremena. Dogaja se, da dežuje teden dni skupaj in nerealno je pričakovati, da bi človek lahko ves čas kolesarili. Cena mesečne šudentske vozovnice pa je primerljiva z zneskom samo nekaj posameznih voženj, tako da se strošek hitro povrne.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Katere so vaše najljubše študentske ustanove in restavracije, ki jih obiskujete?

D.K.: Redno uporabljam študentske bone, to res krepko pomaga zmanjšati mesečno porabo za prehrano. Pa tako preprosto je. Pogosto grem v Restavracijo 123, ki je nasproti mojega domovanja. Imajo čudovit samopostrežni bife, skoraj leto dni že jem tam. Mimogrede, vsako peto večerjo prejmem brezplačno. Poleg tega lokala sem preizkusila več različnih restavracij v mestu, vendar nad hrano nisem bila preveč navdušena

2TM: Kakšni pa so vaši splošni vtisi o slovenski kuhinji?

D.K.: Težko komentiram slovensko kuhinjo. Sem vegetarijanka, kar takoj oklesti levji delež lokalnih jedi. Po drugi strani pa je v Sloveniji na voljo mnogo okusnih vrst sadja in zelenjave, rastlinskih olj (moji prijatelji so že prvi teden vztrajali, naj se potrudim in poskusim slovensko bučno olje, saj slovi kot najboljše na svetu). Res mi je všeč, da Slovenci uporabljajo sezonske sestavine – beluše, buče, gobe – torej živila, ki so preprosta, a zelo okusna in hranljiva. Všeč mi je tudi, da je v mestu zelo malo picerij in lokalov s hitro hrano, veliko pa je gostiln in restavracij, kjer strežejo lokalne jedi. Po mojem mnenju je to zelo značilna za Slovenijo, seveda v pozitivnem smislu, in Slovenci so zagotovo lahko ponosni na svojo gastronomijo.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Uspešno ste zaključili ste prvi letnik študija, zdaj študij nadaljujete v drugem. Nam lahko poveste kaj o vašem študijskem programu?

D.K.: Študiram fotografijo na magistrski stopnji, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Če sem povsem iskrena, mi čisto vse ni všeč. Predavatelji na Akademiji imajo precej privzdignjen filozofski pristop k umetnosti, ki je osredotočen na ustvarjanje eksponatov za muzeje sodobne umetnosti, sama pa se bolj nagibam k pristopu, ki je uporaben v resničnem življenju. Moja skupina fotografira na film, saj se digitalna fotografija obravnava kot nekaj manjvrednega in nerealističnega. V Sloveniji živi fotograf svetovnega razreda, ki fotografira za National Geographic, a se ga v moji skupini sploh ne obravnava kot profesionalca.

Prav tako me je presenetilo, da študentov ne izobražujejo na področju Photoshopa in drugih podobnih programov. Na Politehnični univerzi, kjer sem diplomirala na prvi stopnji, so bili to obvezni predmeti. Možno je bilo tudi prejeti uraden certifikat in profesorji so nas stalno opozarjali, da je obvladovanje program za korektiranje izredno pomembno znanje za vsakega fotografa in obvezen navedek v življenjepisu. Tako da lahko rečem, da se na ALUO pristop k fotografiji nekoliko razlikuje od tistega, ki sem ga bila vajena.

Prav tako sem ugotovila, da mnogo nadarjene mladine študira na različnih fakultetah. Na voljo so solidne službe na področju oblikovanja, slikanja in kiparstva.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Zdi se, da se vsi v Sloveniji ukvarjajo s športom. Ste med njimi tudi vi?

D.K.: Še preden sem se preselila v Slovenijo, sem se precej ukvarjala s športom, zato sem se že v prvem mesecu bivanja vpisala v telovadnico in si kupila kolo. Uporabljam ga skoraj vedno, ko moram na pot. Kolesarska infrastruktura (poti, parkirišča) je v Ljubljani na najvišji ravni. Če pa govorimo o pešačenju, ki je Ljubljančanom zelo blizu, pa priznam, da hoja sploh ni zame.

Prav tako nisem velika oboževalka zimskih športov. Od pomladi do jeseni se rada vozim z motorjem (s katerim sem prišla sem, v Slovenijo). Ceste so odlične, razgledi so omamni – vse, kar potrebujete za sprostitev in prezračenje glave.

2TM: Imate že kakšne načrte za čas po zaključku izobraževanja? Ali si nameravate poiskati službo v Sloveniji?

D.K.: Da, res si želim ostati v Sloveniji in delati na področju vizualnih komunikacij. Najverjetneje kot samostojna podjetnica.