Daria Kisenko: V Ljubljano sem se zaljubila na prvi pogled

Ko je Daria Kisenko prvič obiskala Slovenijo, si je rekla: “Sem grem samo zato, da naredim še eno kljukico na mojem seznamu”. O državi ni vedela ničesar in tudi pričakovala ni nič posebnega. A realnost jo je povsem presenetila.

»Pravljična narava, prijazna in urejena prestolnica ter prijetni ljudje, ki skoraj vsi zelo dobro govorijo angleško. Vse je čisto in mogoče je udobno živeti.«

To je Daria je napisala o Sloveniji v svojem odgovoru 2TM.

Drugič je Dario pot pripeljala v Slovenijo leta 2016. Takrat se je odločila preseliti v Ljubljano in se prepričati, da prvi vtis ni bil zavajajoč.

Z Dario smo se pogovarjali o njenem študiju na začetku drugega letnika magisterija (Oddelek za vizualne komunikacije, smer fotografija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani).

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Daria, pozdravljeni. Nam lahko zaupate svoje vtise o življenjem v Sloveniji? Kaj vam je tukaj najbolj všeč?

D.K.: Pozdravljeni. Iskreno lahko rečem, da v preteklem letu niti enkrat nisem obžalovala svoje izbire države, v katero sem se preselila, niti same selitve na splošno. Sem mirna, življenje tu mi odgovarja.

Všeč mi je, da je v Sloveniji vse zelo čisto in da so otroci lahko sami zunaj do večera. Všeč mi je, da tukaj ljudje okrog svojih domovanj sadijo cvetlice, ki potem mirno rastejo, vse dokler jeseni ne uvenejo. O naravnih lepotah raje sploh ne bom izgubljala besed – samoumevno je, da je tukaj prelepo.

2TM: Ali se je bila odločitev o selitvi v drugo državo za vas težka? Nam lahko kaj poveste o mestu, v katerem živite zdaj?

D.K.: Dovolj dolgo sem “razmišljala” o selitvi. Trdno sem bila odločena, da hočem zapustiti Rusijo, glavni dilemi sta bili kam in kako. Vsakič, ko sem potovala po Evropi, sem ob načrtovanju smeri potovanja upoštevala možnost selitve, ogledovala sem si, kako primerno za življenje je to ali ono mesto. V Sloveniji je preprosto nekaj »kliknilo« in ko sem sem prišla drugič, da bi se prepričala, da je to res pravi kraj zame, sem se dokončno odločila, da je res čas za selitev.

Živim v Ljubljani, ker si svojega rodnega Sankt Peterburga nisem želela zamenjati za čisto majhno mestece. Še vedno sem si želela, da me obkroža dogajanje. Kljub dejstvu, da je mesto zelo majhno, je vsega dovolj in ga posledično ni mogoče označiti za provincialno. Ravno zato, ker je Ljubljana majhna, je vse blizu in dostopno peš. Vanjo sem se zaljubila na prvi pogled in ta ljubezen se ni še prav nič ohladila. Gre za zelo zeleno, čisto in prijetno mestece, v katerem se nenehno nekaj dogaja – prireditve, festivali in razstave – zlasti v središču mesta.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Nam lahko poveste še kaj o vaši univerzi in fakulteti? Ste se s fotografijo ukvarji že pred vpisom? Koliko časa namenjate fotografiranju?

D.K.: Študiram na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Univerze v Ljubljani. Gre za samostojno enoto univerze, ki ima prostore v različnih zgradbah v mestu, nekatere predmete pa poučujejo tudi profesorji z drugih fakultet.

V preteklosti sem veliko fotografirala, vendar je šlo zgolj za fotografije za družino in prijatelje. V Sankt Peterburgu sem opravila več seminarjev in tečajev, vendar sem se izobraževala predvsem s pomočjo interneta. Ker sem študirala grafično oblikovanje na Politehniki v Sankt Peterburgu, kjer sem tudi diplomirala, sem se lahko vpisala na  magisterski študij poljubne kreativne smeri. Hotel sem se zliti s fotografsko srenjo, komunicirati z drugimi navdušenci in sistematizirati zbrano znanje.

Zdaj snemam/fotografiram tudi zase, po mestu iščem zanimive zgodbe, poskušam uporabiti nove tehnike in pridobljena znanja.

2TM: Je bil sprejemni izpit težak? Nam lahko zaupate kaj več o samem postopku?

D.K.: Pravzaprav ga praktično ni bilo, saj je bilo več prostih mest kot kandidatov. Poslali smo svoje mape z deli, sledil pa naj bi razgovor z vsakim kandidatom posebej. Ampak v mojem letniku smo se vsi kandidati preprosto zbrali in bili obveščeni, da so bili vsi oddani portfelji primerni in smo sprejeti.

Prijavila sem se še na Fakulteto za dizajn. Tam je bil izpit obsežnejši in vsak kandidat je opravil dolg razgovor. Zanimalo jih je moje dosedanje izobraževanje, spraševali so me o tem, zakaj sem si izbrala Slovenijo in kaj nameravam početi v prihodnosti. Ker pa seveda rezultati niso bili objavljeni takoj, do danes ne vem, ali bi lahko študirala tudi tam.

Tisti, ki se nameravajo vpisati na Univerzo v Ljubljani, morajo upoštevati, da je za tuje študente (tudi, če prihajajo iz države EU) na Akademiji na voljo zgolj eno mesto na posamezni smeri (fotografija, slikarstvo, oblikovanje). Torej poleg splošne kvote tuji študentje tekmujejo tudi med seboj.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Ali ste med študijem spoznali nove prijatelje? V katerem jeziku komunicirate v Sloveniji?

D.K.: S sošolci se dobro razumem, ne bi pa jih ravno imenovala prijatelji. Mi pa res veliko pomagajo. V prvih mesecih študija je bilo to neprecenljivo – slovenskega jezika nisem dobro razumela, poleg tega pa se izobraževalni sistem v Sloveniji razlikuje od tistega, ki sem ga poznala v Rusiji.

Komuniciram v angleščini. Po pravici povedano se kar ne morem pripraviti do tega, da bi začela govoriti v slovenščini, čeprav jo razumem. Običajno pogovori v družbi potekajo na sledeč način: ostali med seboj govorijo po slovensko, ko se pogovarjajo z mano, pa preidejo na angleščino. V končni fazi pa tako ali tako vsi razumemo vse.

Splošno znanje angleščine med Slovenci je še en velik plus za tiste, ki se odločijo za selitev v to državo. Po drugi strani pa je to lahko tudi pomanjkljivost za tiste, ki se resnično želijo naučiti slovenščine, saj je skušnjava za “preskok” na pogovor v angleščini res huda.

Photo: © Daria Kisenko

2TM: Ali imate veliko časa za študentske zabave? Ali ob študiju morda delate? Kako preživljate svoj prosti čas?

D.K.: Ker ne gre za mojo prvo izkušnjo s študijem, sem študentsko življenje dodobra izkusila že v času študija v Rusiji. Poleg tega pa moram povedati, da so v primerjavi s Peterburgom tukajšnje možnosti precej omejene.

Trenutno nisem zaposlena. Ne želim izgubljati časa za študentsko delo, za kaj resnejšega pa nimam dovolj časa. Poleg izobraževanja na univerzi se namreč izobražujem tudi sama.

Nadaljevanje pogovora z Dario Kisenko boste lahko prebrali prihodnji petek. Spoznali boste, kaj študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje meni o slovenski kuhinji, o svoji fakulteti in koliko časa ji ostane za ukvarjanje s športom.

Vse fotografije, uporabljene v besedilu, so Dariino avtorsko delo.

© 2TM d.o.o.