Daria Miroshnikova o življenju v Sloveniji: Čutim, da sem tukaj našla svoje mesto

Predstavljamo vam mlado mamico Dario Miroshnikovo. Še pred kratkim je živela v ruski prestolnici, kjer je pridobila kar dve diplomi in se poklicno ukvarjala s fotografijo. Sedaj se je preusmerila v psihologijo, študj katere obiskuje v Ljubljani, uči se slovenskega jezika, s svojim sinom potuje in uživa v prijetnem življenju, ki ga nudi Slovenija. Usode ni težko spremeniti, če si to srce resnično želi, je Daria dejala v intervjuju za 2TM.

Photo: © Daria Miroshnikova

– Daria, pozdravljeni!

– Dober dan.

– Lahko za začetek nekaj malega poveste o sebi?

– V Slovenijo sem se preselila iz Moskve, kjer sem se poklicno ukvarjala s poročno in družinsko fotografijo, pred tem pa sem pridobila dve diplomi in sicer iz področja mednarodnih odnosov ter iz marketinga in oglaševanja. V Sloveniji sem se vpisala na Fakulteto za uporabne družbene študije in sicer na program Psihosocialna pomoč.

– Kako to, da ste se odločili za študij ravno v Sloveniji?

– Že od nekdaj sem si želela živeti in študirati v tujini. Ko se je pojavilo vprašanje o konkretni državi, pa sem se odločila za Slovenijo, saj mi je bilo tu všeč vse: miren življenjski ritem, prijazni ljudje, prelepa narava – gore, morje, čist zrak in ekološka naravnanost, pa tudi jezik je relativno enostaven za učenje. Pomembno je bilo tudi to, da mi za vpis na fakulteto ni bilo treba opravljati sprejemnega izpita in da je zadoščalo zgolj spričevalo o končanju srednje šole. Namenoma nisem predložila svojih ruskih diplom, saj sem si želela začeti od začetka.

– Kako so na vašo odločitev reagirali vaši bližnji?

– Večina že od začetka podpira mojo odločitev, seveda pa so se našli tudi taki, ki so bili proti. Vendar pa vsak človek sam živi svoje življenje. Po naravi sem taka, da sem hitro pripravljena na vse, tako da se mi selitve po različnih državah ne zdijo nič posebnega. Imamo srečo, da je svet tako odprt in da nudi tako veliko različnih možosti. Po mojem mnenju nismo zvesti samemu sebi, če ves čas ostanemo na enem mestu, namesto da bi se premikali naprej.

– Kaj je bilo tisto, kar vas je dokončno prepričalo v selitev v Slovenijo, glede na to, da ste bili že doma dobro situirani?

– Bom čisto iskrena: na neki točki sem imela dovolj moskovskih prometnih zastojev, stresa in onesnaženosti. Seveda se zavedam, da vsak človek vidi tisto, kar želi videti, vendar pa mi je življenje v velemestu povzročalo veliko stresa in nelagodja. Želela sem se preseliti v kraj, ki je miren, tih in udoben in kjer bom lahko v miru vzgajala otroka – in ravno to sem našla v Sloveniji.

– Kje ste prvič slišali za podjetje 2ТМ?

– Informacijo sem našla na spletu, s pomočjo čisto navadnega spletnega iskalnika. Iskala sem namreč posrednika, ki bi mi lahko pomagal pridobiti dovoljenje za prebivanje v Sloveniji in pogled mi je obstal na strani podjetja 2TM. Zelo sem vesela, da se je zgodilo tako.

– Kako je potekal vpis? Je šlo za zahteven proces?

– Vse dokumente sem v Sloveniji oddala preko podjetja 2TM in z njihovo pomočjo je bilo vse precej enostavno. V Rusiji sem sicer mogla pridobiti kar precej dokumentov in overiti spričevalo. Brez pomoči bi bilo vse skupaj bistveno težje.

– Poklic, za katerega se izobražujete v Sloveniji, se drastično razlikuje od poklica, ki ste ga opravljali v Moskvi. Kako to, da ste se tako odločili?

– Za konkretno fakulteto in študijski program sem se odločila precej spontano, saj mi časovno ni uspelo pripraviti vseh dokumentov v prvem prijavnem roku, tako da sem lahko izbirala samo med tem, kar je bilo še na voljo v drugem roku. Vendar čisto nič ne obžalujem svoje odločitve, saj so mi fakulteta, predavatelji, študenti in pa tudi sam študijski program zelo všeč. Stvar je taka, da sem se po tem, ko sem sama postala mama, zelo poglobila v otroško psihologijo, veliko sem brala in si želela izvedeti ter razumeti čim več o tej temi. Od vseh programov, ki so bili na voljo, je ravno ta najbolj odražal moje interese v času vpisa in mislim, da se to tudi v prihodnje ne bo spremenilo. Želim si namreč delati nekaj, kar bo imelo pozitiven vpliv na življenja drugih ljudi in nudenje psihosocialne pomoči vsekakor spada v to kategorijo.

Photo: © Daria Miroshnikova

– Lahko kaj več poveste o vašem življenju in študiju v Sloveniji? Kako poteka vaš tipičen dan? Kako radi preživljate konce tedna?

– Vpisana sem na izredni študij, kar pomeni, da predavanja potekajo zvečer, 2 do 3 krat na teden. Pred kratkim sem se pridružila tudi delu na različnih študentskih projektih, kar prav tako zasede nekaj dni v tednu. Zjutraj najprej odpeljem svojega otroka v šolo, potem berem, grem na sprehod ali študiram, potem pa moram že iti po sina v šolo. Popoldne greva skupaj kam na obisk ali na sprehod, zvečer pa se odpeljem na predavanja. Konec tedna se ponavadi s sinom odpraviva malo dlje od doma na kakšen izlet.

– Kako pa potekajo predavanja? Kakšen je vaš vtis o organizaciji študijskega procesa in v kakšnih odnosih ste z vašimi sošolci in predavatelji?

– Zelo mi je všeč, kako potekajo predavanja: med predavatelji in študenti je minimalna distanca. Predavatelji se resnično trudijo poučevati, ne pa zgolj brati študijski material. Veliko časa tudi namenjajo vprašanjem, ki jih na podlagi predavanj postavljajo študenti. Če sem recimo imela težave, ker nečesa nisem razumela ali sem potrebovala pomoč pri kakšni zadani nalogi, sem se lahko obrnila na predavatelje ali druge študente, ki so mi vedno pomagali. Študenti so tukaj zelo motivirani, študij jih zanima in na predavanjih vedno vlada red.

– In kako vam kaj gre slovenščina? Ste imeli kakšne težave pri komunikaciji?

– Jezik je podoben ruščini, če pa česa ne razumem, mi zelo pomaga slovar na mojem telefonu. Poleg tega v Sloveniji praktično vsi govorijo tudi angleško. In mimogrede – brez večjih težav sem lahko sina vpisala v lokalno osnovno šolo in sedaj že prav dobro govori slovensko.

– Čeprav imajo Slovenci in Rusi veliko skupnega, vseeno obstajajo razlike v načinu razmišljanja. Kako ste to občutili vi?

– Slovenci so dobrohotni, vendar precej zadržani, tako da je pot od »znanca« do »prijatelja« ponavadi precej dolga. Tako da sem se najhitreje spoprijateljila z mojimi rojaki, ki živijo v Sloveniji.

– Je za vas aktualno vprašanje študentskega dela? Ste že kaj delali preko študentskega servisa?

– Želela sem si najti delo za polovični delovni čas znotraj področja mojega študija, de bi lahko teorijo takoj povezala s prakso. Kot sem že omenila, sem se pridružila dvema študentskima projektoma in v tem trenutku je to zame dovolj.

– Koliko časa pa že živite v Sloveniji? Se morda še spomnite, kako ste preživeli vaš prvi dan tukaj?

V Slovenijo sem prispela avgusta 2017, sama adaptacija pa je zame potekala zelo hitro. Prvi dan sem preživela tako, da sem se sprehajala po s soncem obsijani Ljubljani in sedela na klopi v parku ob Ljubljanskem gradu – to je bil moj prvi stik s tem mestom. Od tega dne se spominjam predvsem občutka spokojnosti in varnosti.

–  V čem se vaše življenje sedaj najbolj razlikuje od življenja v vaši domovini?

– Manj stresa, več preprostega veselja, več sprehajanja in fizične aktivnosti nasploh. Mir in veliko prijetnih stvari. Svež zrak in dobra hrana. In predvsem nič več prometnih zastojev!

– Kakšni so vaši načrti po zaključku študija? S katero državo povezujete svojo prihodnost?

– Po diplomi želim nadaljevati svoj študij na magisteriju in sicer v sferi biopsihologije. Vendar bi rada poudarila, da sem Rusinja in vedno tudi bom Rusinja, moj otrok bo govoril rusko, poznal bo zgodovino in kulturo svoje domovine. Ne načrtujem prav daleč v prihodnost, vendar pa želim naslednjih 5 let preživeti v Sloveniji. Kaj bo po tem, pa bomo še videli.

– Kmalu bo v šolah napočil čas zaključnih izpitov. Kaj bi svetovali maturantom glede njihove izbire nadaljne poti?

– Prisluhnite si, potrudite se, da se spoznate in svoje življenje posvetite nečemu, kar vas osmišlja in ne imejte v mislih samo denarja in prestiža. Najprej morate imeti svoje delo radi – vse ostalo pa potem sledi.

– In še za konec našega pogovora – v kolikšni meri so se vaša pričakovanja o Sloveniji uresničila?

– Vsakič, ko vidim slovenske gore, začutim, da sem na pravem kraju …

Vprašanja je zastavljala Diana Kuznecova.

Uporabljene so fotografije iz osebne zbirke Darie Miroshnikove.