Eva Čerin, magistrica poslovnih ved, UL EF

Eva Čerin
Starost – 27
Področje dela – Marketing, trženje, oglaševanje

 

Eva, kaj trenutno počnete?

Zaposlena sem v privatnem podjetju, ki ponuja inovativne medije komuniciranja. Kot tržnica se ukvarjam predvsem s trženjem zunanjih oglasnih površin. To je moja prva redna zaposlitev.

Kako ste si našli to delo, kakšen je bil postopek?

Zaposlila sem se po povsem običajem postopku. Oglas za delovno mesto sem zasledila preko CERŠa, centra za svetovanje in razvoj študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani. Že v svojih študijskih letih sem se vpisala v bazo EF, ker delodajalci svoje nove, mlade in izobražene kadre, pogosto iščejo ravno preko Univerze oz. preko fakultet in njihovih ustreznih služb. Razpis je bil objavljen pred novim letom (decembra 2015), sledila je moja prijava in nato štirje krogi razgovora.  Konec januarja 2016 so se odločili zame.

Imate vi kot začetnica v poslu in v podjetju kakšnega mentorja, je kdo posebej zadolžen za vaše uvajanje?

Seveda, skozi proces uvajanja me vodita in usmerjata predvsem direktorica trženja in mentor (coach).  Moje delo spremljajo direktorica trženja, izvršni direktor  in mentor (coach). Poleg njih so mi na voljo tudi ostali zaposleni.

V času študija sem preko študentskega dela pridobila nekaj izkušenj z delom v trženju, kljub temu se moram naučiti še ogromno, zato brez nasvetov in usmerjanja izkušenih voditeljev ne bi šlo. Verjamem pa, da so prav te pridobljene praktične izkušnje veliko pripomogle k odločitvi, da zaposlijo prav mene.

 

Po izobrazbi ste ekonomistka…

Ja, končala sem drugo bolonjsko stopnjo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo bolonjsko stopnjo sem zaključila na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju.

Kako je potekal vaš študij oz. kakšen je bil vaš stil študiranja?

Študij na prvi in drugi stopnji sem si podaljšala z absolventskim stažem. To nisem storila zaradi lenobe, ampak s premislekom. V tistem letu sem si hotela najprej nabrati nekaj praktičnih izkušenj in v drugem delu pisati zaključno nalogo, najprej diplomo potem magistrsko. Ob koncu prve stopnje sem delala preko študentskega servisa in si pridobila izkušnjo v trženju – ki mi danes zelo koristi. Ob zaključku študija na drugi stopnji pa sem bila bolj širokopotezna, želela sem se preizkusiti v vlogi prostovoljke in pot me je vodila na tri mesečno prostovoljno delo v Gano. Moj študij je torej trajal nekoliko dlje, vendar z razlogom in z dodano vrednostjo. Pridobila sem nove, za nadaljnje življenje pomembne izkušnje.

 

Kako ste se odločali ob izbiri študija na drugi stopnji, kaj vam je bilo pomembno?

Po koncu prve stopnje sem si želela nadaljevati študij zato, ker me je zelo mikala tujina (konkretneje študij v tujini) pa tudi zato, ker menim, da si za delodajalca bolj zanimiv, če narediš dva različna faksa. Na dodiplomskem študiju še nisem resno razmišljala o tujini oz. nisem zbrala dovolj poguma, da bi željo uresničila. Ko sem začela s študijem na drugi stopnji, je bila želja po tujini vse močnejša pa tudi čas, da grem v tujino se je počasi iztekal – ali grem zdaj ali pa nikoli. Zavedanje o tem, kaj mi izkušnja iz tujine lahko prinese, tako osebno kot karierno, je postajalo vedno bolj jasno.

Bolonja je organizirana tudi z namenom, da študenti svojo kariero gradijo tako, da sestavljajo študijske smeri iz prve na drugo stopnjo; v čem vidite vi prednost sestavljanja študija?

Če drugo stopnjo nadaljuješ na drugi fakulteti ali smeri, to pomeni, da poglobiš svoje znanje. Če ostaneš na isti fakulteti oz. isti smeri študija, svoje že pridobljeno znanje nadgradiš. Študij na drugi fakulteti pomeni povsem novo izkušnjo, ker ne gre zgolj za nadgradnjo znanj, ampak za spremembo celotnega okolja (prostora, ljudi, profesorjev in stroke, ki poudarja druge zorne kote in podaja znanje, ki ga prej nisi slišal, ali pa zanj nisi bil tako dovzeten). In ta sprememba okolja te potisne izven t.i. cone udobja, kjer se moraš prilagajati in postaneš veliko bolj dovzeten za novitete, drugačnost, novo znanje in priložnosti. Meni je sprememba faksa prinesla spremembe v znanju, prijateljstvih in tudi v načinu dela. Zato menim, da je sprememba faksa dobra odločitev.

Kako pa gledajo delodajalci na trgu dela na tako oblikovane študijske zgodbe?

To sama težko rečem oz. ocenjujem. Na razgovorih delodajalci zamenjave fakultet niso komentirali,  morda zato, ker je bil moj študij na prvi in drugi stopnji vseeno zelo soroden in vsebinsko povezan.

Na kaj naj bodo mladi pred izbiro študija pozorni, kako naj se odločajo?

Težko svetujem drugim, jaz sem izhajala iz sebe. Bolj mi je pomembno, da sledim svojim sanjam, kot trenutnim potrebam na trgu dela. Če bom šla študirat nekaj samo zato, da bom dobila službo, delo, ki ga bom opravljala pa mi ne bo všeč, mi to ne bo prineslo osebnega zadovoljstva, niti uspeha. Pri svojem delu si lahko resnično uspešen le takrat, ko te delo veseli in ga imaš rad, zato bi mladim svetovala, naj sledijo svojim sanjam in izberejo študij, ki jih veseli. Sama sem npr. vedela, da me zanima tujina in, da imam kot študentka ogromno možnosti, da se tja tudi podam – na izmenjavo, prakso ali na prostovoljno delo. Na ta način sem jaz sledila svojim sanjam.

Sicer pa svetujem, da so študentje v času študija čim bolj proaktivni, dejavni v študentski in nevladnih organizacijah, vključeni v maksimalno število obštudijskih dejavnosti. V Sloveniji imajo študenti veliko priložnosti za pridobivanje neformalnega znanja, kompetenc, osebnostne rasti in razvoja in splača se jih izkoristiti, dokler je čas za to.

 

Od kod vam  vse te informacije o možnostih za odhod, študij, delo v tujini?

Z večino teh možnosti, npr. z Erasmus izmenjavo, sem se spoznala med študijem. O tem se tudi sicer veliko in vedno več govori, poudarja se pomen in priložnosti. Na Ekonomski fakulteti, ki ima zelo veliko akreditacij za najrazličnejše študije v tujini, pa še prav posebej; ne vem, če tam sploh lahko najdete študenta, ki o tem ne bi nič vedel.

Informacije glede izmenjav res dobro tečejo in podpora tistim, ki bi radi šli na izmenjavo, je dobra. Kar zadeva prakse, pa bi bil lahko sistem boljši. Študent si mora prakso najti sam. Ko sem jaz iskala prakso, ni bilo nobene primerne baze, po kateri bi lahko iskala podjetja, ki bi prišla v poštev zame. Pri iskanju dobre prakse se moraš bolj potrudit, si vzeti več časa, vložiti veliko sebe. Zato mislim, da je na področju praks še veliko možnosti za nadgradnjo. Kar zadeva prostovoljstvo, sem si delo iskala sama in našla tisto, kar me je zanimalo.

Vaš CV izstopa po vaših obštudijskih aktivnostih. Zakaj menite, da ni dovolj, da nekdo v času študija samo študira oz. zakaj je več kot priporočljivo, da se študenti vključujejo v različne obštudijske aktivnosti?

Po koncu študija se pogosto pokaže problem pri posameznikih, ki nimajo nič praktičnih izkušenj. Kot dober študent imaš lahko veliko teoretičnega znanja, ne moreš pa pokazati, da si kar koli izkusil tudi v praksi. Delodajalci take osebe nekoliko čudno gledajo, pričakujejo, da boš lahko tudi kaj pokazal. Praksa, praktične izkušnje so pomembne in ti resnično manjkajo, če zanje ne poskrbiš že v času študija in ob študiju.

Kako še vplivajo praktične izkušnje na posameznika?

Pomembno je dejstvo, da ob praktičnem delu gradiš svojo osebnost, se razvijaš. Zato vsakemu posamezniku svetujem, da gre delat karkoli že, doma ali v tujini. Tako se razvijaš, spoznavaš, gradiš sebe. To je tudi prva stvar, ki je meni osebno najbolj pomembna – osebnostna rast. Z osebnostno rastjo pridobivaš tudi znanje in kompetence, še pomembneje pa je, da gradiš sebe kot celoto, se uresničuješ in spoznavaš. Praktične izkušnje izjemno vplivajo na to, kaj si, kaj želiš doseči, postati. Posledično začneš drugače dojemati sebe in svet okoli sebe. Tovrstne izkušnje te hitreje izoblikujejo v neko samostojno osebo, kar pa na trgu dela nedvomno pomeni tudi konkurenčno prednost.

Je vsaka praksa enako dobra; kako izbirati, kako iskati najboljše možnosti za najboljše učinke?

Pri meni je bilo tako, da mi je prav vsaka izkušnja, ki sem jo pridobila, prinesla nekaj kvalitetnega in pomembnega. Največ so mi dale prav izkušnje iz tujine, več kot neko študentsko delo, ki sem ga opravljala doma.

Tujina je bila za vas pomembna kot motivacija, kot cilj in kot izkušnja.

Tik preden sem začela s študijem na drugi stopnji, sem obiskala prijateljico, ki je ta čas začela z Erasmus izmenjavo v Valenciji, Španiji. Ta izkušnja me je navdušila in odločila sem se, da se v bližnji prihodnosti v tujino podam tudi jaz. V prvem semestru drugega letnika magistrskega študija sem za pol leta odšla na študijsko izmenjavo v Girono, Španijo. Tam sem izvedela, da imam kot študentka možnost opravljati tudi Erasmus študijsko prakso. Iz študijske izmenjave sem prišla domov in na Ekonomski fakulteti so mi priznali vse opravljene izpite, kar je pomenilo, da sem imela pol leta časa, da ga porabim, za kar koli že hočem. Tako sem imela idealno priložnost, da si najdem pravo prakso in jo v času poletja tudi opravim.

Prakso sem si iskala dobra dva meseca tako, da sem dan za dnem »googlala« in iskala možnosti za opravljanje prakse pri posameznik delodajalcih in preko različnih tujih agencij, ki ponujajo poletna dela. Agencije ti posredništvo seveda skušajo zaračunati, zato sem se odločila, da prakso najdem sama. Obrnila sem se na profesorja, ki sem ga spoznala v času študijske izmenjave v Gironi in ga prosila za nasvet. On mi je posredoval seznam hotelov in kontaktov, s katerimi fakulteta sodeluje, jaz pa sem svoje prošnje za delo začela pošiljati direktno na te naslove. No, in tako sem našla svojega delodajalca za prakso v Španiji.

Pri iskanju mi je najbolj pomagala moja socialna mreža, to, da sem poznala pravega človeka, ki sem mu zaupala in ki mi je lahko posredoval dobre informacije ter me usmeril v pravo smer pri iskanju.

Kaj vam je prinesla »španska izkušnja«?

Na moje življenje in name osebno je imela »španska izkušnja« res ogromen vpliv. Pred odhodom sem namreč imela veliko zadržkov, manjkalo mi je zaupanje v lastno znanje angleščine in bilo me je strah, da ne bom sposobna na dnevni ravni komunicirati in pisati izpitov ali seminarskih nalog v angleščini. Dve leti pred izmenjavo sem se vključila v organizacijo AIESEC in preko te mednarodne študentske mreže sem bila prisiljena komunicirati v angleščini. Angleščino sem kasneje nenehno uporabljala tudi v času študijske izmenjave v Španiji, obštudijsko in študijsko. Vpisana sem bila namreč na turistični mednarodni študijski program EMTM program (tj. Europen Master in Tourism Management), kjer sem študirala s tujci iz celega sveta in so seveda vsa predavanja potekala v angleščini.

S »špansko izkušnjo« sem svoj strah premagala, zato verjamem, da je v volji moč, strah pa lahko premagaš vsakič, ko je tvoja želja po uresničitvi sanj dovolj velika. Vsekakor sem v tujini pridobila na samozavesti, prepričala sem se, da zmorem in da lahko dosežem, kar si zadam, ker imam močno željo.

Menite, da je za študente dobro, da gredo v tujino?

Vsekakor, jaz bi vsakemu svetovala, da gre. Tujina je super iztočnica za nov oz. drugačen način življenja, ker te spodbudi k samostojnosti, razširi tvojim um, zavedanje na osebnostni in svetovljanski ravni. V tujini si sam svoj šef, odvisen si od sebe, fizično ob sebi nimaš osebe, na katero bi se lahko »obrnil« ob prvem problemu, ki se ti poraja na poti. In to je pomembno in ti daje zadovoljstvo, ker se zavedaš, da rasteš in si lahko dokažeš, kaj vse zmoreš. Vse do te izkušnje, seveda, nisem vedela, da vse to zmorem. Pomembno pa je tudi to, da se naučiš sodelovanja s tujci, bivanja s povsem tujimi ljudmi, premagovanja ovir in sprejemanja različnih kultur.

Praksa v tujini torej, po vaši izkušnji, prinese več kot podobna praksa, opravljena doma, v Sloveniji?

Ja, vsekakor. Če drugega ne, se preko dela v tujini, naučiš tujega jezika. Ker delaš in bivaš v tujem, neznanem okolju med neznanimi ljudmi, se moraš veliko bolj prilagajati, biti bolj samostojen, bolj odgovoren. Vse to ti pomaga, da se osebnostno hitreje razvijaš. Praksa na recepciji hotela mi je poleg vsakodnevnega učenja španščine dala ogromno praktičnega znanja s področja turizma. V hotelu, kjer sem delala, sem tudi živela, zato sem imela vpogled v vse oddelke in procese (od kuhinje, pralnice, rezervacij, itd.). Res je, da mi je bilo včasih po opravljenem delavniku malo dolgčas. Živela sem namreč v mirni turistični vasici, kamor so zahajali predvsem pari in družine, zato nisem imela veliko priložnosti za druženje z vrstniki ali za skupinsko preživljanje prostega časa. Sem pa imela čas zase, čas za razmislek in pogovor s seboj, kdo sem, kaj si želim postati, kaj pričakujem ipd.

Po opravljeni praksi pa ste se podali naprej v svet, v Afriko.

Tako je, šla sem na prostovoljno delo v Gano. To je bil čas, ko sem začela razmišljati o temi moje magistrske naloge. Hkrati pa sem, na podlagi pridobljenih izkušenj iz tujine, začela razmišljati o tem, da bi se preizkusila kot prostovoljka. Preko Zavoda Voluntariat, zavoda za prostovoljno delo v Sloveniji, sem se prijavila na okoljevarstveni projekt v Gani. Projekt je bil zasnovan v povezovanju ganske nevladne organizacije Embracing Hidden Talents Network z evropsko mrežo za globalno učenje GLEN.

V Gano sem odšla za 3 mesece. Tam sem bila učiteljica na dveh osnovnih šolah. S kolegico iz Romunije, sva skušali dvigniti raven okoljske ozaveščenosti med mladimi. Od ponedeljka do četrtka sva vodili šolske urice, ki so trajale tri ure na dan. Urice so bile sestavljene iz predavanj, družabnih iger, eksperimentov, likovnih delavnic, s katerimi sva želeli seči širše od okoljevarstvenih vidikov in obravnavati teme, ki so zanimale otroke.

Sta bili uspešni oz. kakšen je vaš občutek?

To je težko vprašanje. Glede na lastno trimesečno prostovoljno izkušnjo v Gani, je v meni še vedno prisoten občutek, da skozi prostovoljne programe, zasnovane s strani Evrope, v razvijajočem se svetu spodbujam in ohranjam neenakosti (čeprav se trudim delati nasprotno), od katerih lokalna skupnost nima nič, razen v primeru, da se angažiram kot dolgoročna (do-življenjska) aktivistka »na tuji in za tujo zemljo«, ki si prizadeva za ustanovitev programov, katere predlaga lokalna skupnost in od katerih ima resnično korist. Verjamem in vem, da so otroci s katerimi sem delala, v naših skupnih uricah uživali in da se veselijo prihoda novih prostovoljcev. Kljub temu pa sem se v tem trimesečju velikokrat znašla v situaciji neenakosti. V situaciji, kjer sem bila za domačine zgolj zaradi barve kože več vredna, bolj izobražena, lepša, bolj zanimiva, bogata itd. Verjamem, da sem bila vse to tudi v očeh nekaterih otrok, ki sem jih poučevala in da sem s tem v njih vzbudila željo po drugačnem življenju, življenju v Evropi. Željo po življenju, ki ni tako, kot ga vidijo, a si ga neverjetno močno želijo. Moč takšnega vpliva je velika in ima lahko za tamkajšnje otroke katastrofalne posledice. Tega se bojim.

Naslov vaše magistrske naloge je: Vpliv volonterskega turizma na lokalne skupnosti: Primer Gana, Afrika; od kod ideja za temo in kakšne so glavne ugotovitve vaše raziskovalne naloge?

To je zelo kompleksno vprašanje, na katerega je težko na hitro in na kratko odgovorit. V temo sem se namreč zelo poglobila in nastalo je obsežno magistrsko delo.

Problem oz. ideja o temi se je porodila na dveh pripravljalnih seminarjih, ki sem se jih morala udeležiti pred odhodom na prostovoljno delo v Gano. Namen seminarjev je bila predpriprava na prostovoljno delo, razumevanje pojma globalnega učenja in globalne soodvisnosti. Skušali so nas pripraviti na to, kaj nas v Gani čaka, na kulturni šok, na razmere v državi, na naše naloge.

Torej, zaradi teh seminarjev sem se začela spraševati, kaj bom v Gani sploh počela, kakšno bo moje poslanstvo, kaj dobrega bom otrokom sploh prinesla. Prostovoljstvo namreč prepogosto razumemo zgolj s pozitivne plati, pa ni tako enosmerno in enoznačno. Na seminarjih so nam odpirali še drug pogled na prostovoljstvo: da smo mi, ki prihajamo iz Evrope na nek način kolonialisti, ki v razvijajoče se države prinašamo svoje metode dela, svoj jezik, skratka, na nek način vsiljujemo svojo kulturo. No, s tem sem imela jaz kar nekaj problemov in s temi mislimi sem se obremenjevala že pred odhodom v Gano. Pa vendar sem bila dovolj egoistična – in to je značilno za vse nas prostovoljce, da take priložnosti ne zavržeš in na koncu, seveda, kljub vsemu, greš.

Vse do konca sem se s to dilemo ukvarjala, o njej razmišljala in prišla do sklepa, da bom skušala ugotoviti, kako so se moji predhodniki (»bivši« prostovoljci) počutili ob opravljanju prostovoljnega dela v Gani. Kako ocenjujejo svoj vpliv (pozitiven in negativen) na otroke in na lokalno skupnost, v kateri so delali in živeli. Kaj je bilo, po njihovem mnenju, pozitivnega in predvsem, kaj ocenjujejo kot negativno. Priznam, da sem tudi po vrnitvi domov o tem še veliko razmišljala in zlepa nisem našla miru.

Kaj pa je vam, poleg magistrske naloge, prinesla izkušnja prostovoljnega dela v Gani?

Jaz sem dobila predvsem izkušnjo, kakšno je življenje tam, kjer ljudje niso obremenjeni z materializmom ter enkratne spomine na skromne in srečne otroke z neizmerno željo po učenju. Iskrive oči, besede, pogledi, smeh, pozitivna energija, spoznanja, energičnost in vedoželjnost »mojih« otrok so nenadomestljivi. Na tej poti, kot tudi na drugih potepanjih po tujini, sem srečala ljudi z zelo različnimi, osebnimi zgodbami, za katere bi bila prikrajšana (ne zato, ker jih ne bi morala prebrati, temveč zato, ker jih ne bi razumela), če se ne bi premaknila iz udobja domačega zavetja. »Potepanja« ti dajo misliti o tem, kaj imaš, česa nimaš, kaj imajo drugi in kaj sploh potrebuješ.

Tako sedaj tudi bolj jasno vidim, kakšna prednost je, da imamo mi prost dostop do izobrazbe, do študija. Vse premalo znamo to ceniti, vse te možnosti in priložnosti. Otroci v Gani, na primer, iščejo, hrepenijo in so hvaležni za novo, za znanje, za pozornost, pri nas pa jemljemo to zelo zlahka. Ni vse dano in samoumevno. Bodimo hvaležni za to kar imamo.

Kaj vam pomeni izobrazba?

Vsekakor je vrednota, vendar je pri nas preveč samoumevna, ni cenjena. Meni izobrazba pomeni veliko, vendar mi zelo veliko pomenijo tudi praktične izkušnje in doživetja. K osebni zrelosti v prvi vrsti pripomorejo praktične izkušnje, šele nato izobrazba. Je pa res, da ko se pogajaš o delu, zaposlitvi, plačilu, poziciji in podobnem, postane stopnja izobrazbe pomembna pogajalska prednost.

Sicer pa menim, da je dosežena stopnja izobrazbe veliko več kot zgolj papir. Izobrazba pomeni tudi posameznikov odnos do življenja, kako se obnašati, kako komunicirati, kako sprejemati in razumeti svet okoli sebe; daje ti potrebno širino, razgledanost, od posameznika pa je odvisno za kakšne interese jo bo uporabljal in kako jo bo strokovno in osebnostno nadgrajeval.

Kaj vam pomeni uspeh, kako ga merite?

Uspeh je zame v bistvu to, da živiš svoje sanje. Da uresničuješ tisto, kar si res želiš. Če to dosežeš, pomeni, da si srečen. In zame je to uspeh. Če pa si pri uresničevanju svojih želja tudi družbeno koristen, pa še toliko bolje.

Kaj bi vi želeli za konec intervjuja sporočiti svojim mlajšim kolegom; kaj bi jim radi predali iz svoje osebne življenjske izkušnje?

Ponovno smo pri sanjah, ker se moj svet okoli njih vrti. Ko začutiš strast do nečesa, ji sledi. Na poti bodo vedno ovire, strahovi, pričakovanja in prepričanja, ki te bodo odbijala in omejevala, vendar se moraš zavedati, da z vero vase lahko uresničiš vse, kar si zadaš in želiš. Če sam ne verjameš vase, sanj ne boš nikoli dosegel in jih uresničil.

Vir: kc.uni-lj.si