Finec presenečen: Nisem vedel, da je v Sloveniji toliko Fincev

Tuukka je 26-letni Finec, ki prihaja iz severnega finskega mesta Oulu. Že od nekdaj bi rad postal učitelj, lanskega aprila pa se je odločil, da bo prakso opravljal v Sloveniji. »Fince takoj prepoznam, saj jih slišim po naglasu,« je povedal in dodal, da si ni mislil, da bo v Sloveniji toliko Fincev.

Tuukka trenutno študira pedagogiko, saj bi rad opravljal poklic učitelja. Že prej je obiskoval fakulteto za predšolsko vzgojo, kar mu omogoča, da lahko dela tudi kot vzgojitelj v vrtcu.

»V Ouluju sem živel večino svojega življenja, a ko sem začel študirati, sem se najprej za dve leti in pol preselil v Singapur,« je povedal. Pred tem je pol leta živel tudi v Maleziji, preostala potovanja pa so bila večinoma krajša. Nič čudnega ni, da je želel tudi prakso opraviti v tujini, izmed vseh držav pa se je odločil prav za Slovenijo, kjer je preživel pol leta.

»Študiram na programu za multikulturnega učitelja, kjer študente močno spodbujajo k temu, da v tujini opravijo vsaj eno prakso,« je povedal in dodal, da si je želel prakso opravljati v Evropi.

Ker ni želel v pogosto izbrano Nemčijo, Španijo ali Italijo, se je odločil za njemu nepoznano Slovenijo. »Nisem veliko vedel o Sloveniji, ko sem malo raziskal, pa sem ugotovil, da imate čudovite gore in hribe za pohodnike,« je povedal navdušeno.

Pravi, da ima, kot večina Fincev, zelo rad naravo. Kar 70 odstotkov Finske je pokrite z gozdovi, zato je ljubezen do narave kar smiselna, je pripomnil in dodal: »Na Finskem nimamo veliko gora, zato sem se res razveselil Slovenije.«

V Slovenijo je prišel sredi aprila 2017, ko je bilo v Ljubljani okoli 20 stopinj Celzija. »Kot bi prišel v popolnoma drug svet,« je povedal. Ko se je odpravil na letalo, je na Finskem namreč še precej snežilo.

»Čeprav imam zelo rad dolge, mrzle in temne zime na Finskem, si želim, da bi bila naša poletja bolj podobna slovenskim,« pravi.

»Na Finskem tudi poleti ne moreš ves čas nositi kratkih hlač in majic s kratkimi rokavi,« je še pripomnil o prijetnih poletnih dneh v Sloveniji.

V Sloveniji je opravljal kar nekaj različnih praks, šest tednov pri Zvezi prijateljev mladine, kjer je kot vzgojitelj delal na poletnih taborih za otroke v Kranjski Gori in Zambratiji, šest tednov pa v mednarodni britanski šoli.

»Z delom sem bil kar zaposlen, vendar mi je vseeno ostalo dovolj časa, da sem lahko raziskal tako Ljubljano kot tudi druga mesta,« pravi študent, ki s spoznavanjem novih prijateljev ni imel težav.

Sprva mu je bilo nekoliko težko, saj je doma pustil vse prijatelje in družino: »V Sloveniji nisem še nikogar poznal, vendar sem se kmalu začel družiti s študenti iz svojega študentskega doma.«

Tuukka je v Sloveniji zelo užival: »Spoznal sem čudovite in prijazne ljudi iz različnih kultur.« »Obožujem študentske bone,« trdi in dodaja: »Bone bom resnično pogrešal –tako okusna hrana, pa tako ugodne cene.«

Čeprav meni, da so tudi znotraj posameznih kultur ljudje lahko povsem različni, je opazil nekaj razlik med Finci in Slovenci.

»Slovenci so bolj zgovorni in morda malo bolj glasni, včasih pa so lahko tudi bolj temperamenti kot Finci,« je povedal o prepričanju, da so Finci precej introvertirani in da imajo radi svoj osebni prostor.

Razlika v osebnem prostoru se mu je zdela zelo zanimiva, saj pravi, da je Finska ena izmed držav z najnižjo gostoto prebivalstva in posledično zelo velikim osebnim prostorom.

»Opazil sem, da ljudi na avtobusni postaji stojijo čisto blizu, medtem ko na Finskem nihče ne bi prišel tako blizu, saj je osebni prostor zelo pomemben,« pravi. Bližina ga sicer ni motila, je bila pa zagotovo opazna in sprva nenavadna.

Ker je bil tako navdušen nad novo kulturo in lokacijo, sprva ni ničesar pogrešal. Prav tako je veliko delal, tako da ni imel veliko časa za razmišljanje. »Ko so prišli starši na obisk, so mi prinesli noro veliko finske čokolade in salmiakkija, priljubljene finske slaščice, podobne sladkeme korenu, le da je nekoliko slana.«

Poleg slaščic je pogrešal tudi finske jagode: »Ne glede na to, kje sem jedel jagode, nikjer ni boljših kot na Finskem.«

Najprej gre za nekaj časa kot prostovoljec delat v osrednjo Ameriko, na seznamu pa ima tudi Islandijo.

Verjame, da ti potovanja razširijo um: »Naučiš se razumevati različne kulture. Kot rezultat se na koncu naučiš razumevati in spoznavati tudi samega sebe.«

Najbolj ga je presenetilo, da je v Sloveniji toliko Fincev, povedal je, da jih takoj prepozna že po naglasu. »Ko sem hodil po ulicah, trgovinah ali pa sedel v restavraciji, sem povsod opazil Fince,« razlaga. »Naši angleščini« po super naglasih naših raily voznikov pravijo tudi »raily angleščina«. Najbolj znan je Marcus Grönholm, lahko pogledate na YouTubu, res je smešno,« se je pošalil Finec.

»Enkrat sem se po naključju začel pogovarjati s finskim parom na avtobusu. Kmalu smo ugotovili, da je bila ženska prijateljica enega od mojih nekdanjih sošolcev z univerze na Finskem,« je povedal presenečeno in dodal: »Kako majhen je svet!«

Vir: siol.net