Hrvaška flavtistka: Slovenija me je izoblikovala v močnejšo osebo

– Lahko bi rekli, da Slovenija za vas kot Hrvatico ne pomeni velike tujine, pa vendar je vsak začetek, ki ga človek naredi zunaj primarnega okolja, tuj. Zakaj ste izbrali ravno Slovenijo in ustvarjanje na naših glasbenih tleh?

– Strinjam se z vami, na začetku mi je bilo zelo težko, saj sem v Slovenijo prišla le zaradi glasbe in izbranega profesorja na akademiji. Kljub temu, da sem v Zagrebu opravila vse svoje začetke šolanja, sem se vzporedno udeleževala različnih mednarodnih seminarjev in se tako spoznala s slovenskim profesorjem Matejem Zupanom. Tako sva se našla in ko sem začutila, da me razume, motivira na pravi način, sem ga videla kot pravega mentorja za svoj glasbeni razvoj.

V Ljubljani pa sem kmalu videla, da so odlični pogoji za študij, prav tako možnost bivanja v študentskih domovih, lokacije fakultet in domov so tudi odlične.

– Ste že kot otrok čutili, da boste postali glasbenica? Ste odraščali v glasbeni družini?

– Da, vedela sem, da bom glasbenica, čeprav moja družina nima glasbenih korenin. Glasba mi je bila že kot otroku v zabavo in mi je pomenila čisto srečo. Mami in oče imata posluh, ampak nista imela priložnosti, da bi ga razvijala, saj doma ni bilo denarja. V tistem obdobju sta morala iti v službo, glasbena izobrazba ni bila tako pomembna kot danes. Sta me pa po napotkih osnovnošolske učiteljice, ki je prepoznala moj talent, tudi vpisala v glasbeno šolo.

– Za vami je veliko mednarodnih sodelovanj, med drugim ste bili pred nekaj meseci sprejeti na mesto flavtistke v zelo priznanem mednarodnem orkestru.

– Igrala sem v različnih mednarodnih orkestrih, potem pa sem čutila, da je čas, da si vzamem odmor. Da potrebujem čas zase, da se še izpopolnim in nadgradim. Nato je, res, kar nenadoma, prišla možnost avdicije za sprejem v orkester Gustav Mahler Jugendorchester in s tem priložnost, da se jim pridružim. S profesorji sem se dogovorila za pomoč pri pripravi, vendar nikoli nisem zares verjela, da bi mi kaj takega lahko uspelo. Ko sem bila izbrana, sem bila navdušena.

Orkester ima sicer sedež na Dunaju, čeprav imajo avdicije po številnih državah. To leto je bilo prijavljenih kar dva tisoč glasbenikov, izbranih pa nekaj več kot sto. Neverjetna izkušnja, ampak tudi zelo naporna. Vaje smo imeli od desetih zjutraj do desetih zvečer, vmes pa čas samo za tri obroke. Čuti se, da so tam vsi glasbeniki stoodstotno prisotni. Da si želijo biti najboljši in doseči najboljše rezultate. Imeli smo turnejo po kar desetih državah in to je bilo resnično noro.

– V velikih orkestrih je prisotnost tujih glasbenikov prej pravilo kot izjema, pri čemer hitro primerjate sebe z drugimi. Ste od glasbenikov iz razvitejših držav mogoče kdaj dobili tudi občutek, da ste kot Hrvatica, živeča v Sloveniji, v primerjavi z njimi manj dobri?

– Ne, sploh ne, nihče mi ni dajal občutka, da sem manj vredna ali manj pomembna. Mislim, da tega podcenjevanja v glasbi niti ni toliko, ker glasbeniki res prihajamo od vsepovsod in se pogovarjamo z glasbo, ki je naš jezik. Ne morem pa reči, da tega sploh ni. Mogoče sem imela na začetku tovrstne občutke, ker sem o njih razmišljala sama in sem imela premalo samozavesti in sem dvomila vase.

– Vam je bilo kot umetnici težko priti v tujo deželo in se znajti ne samo v življenjskem ritmu, temveč tudi v umetniški izraznosti?

Seveda, na začetku mi je bilo res težko. Vedela sem le, kje je moja akademija, kdo je moj profesor in kje bom živela. Nisem poznala nikogar, niti jezika, zares ničesar. Za tujca novo okolje ni lahko. Veliko sem klicala domov, da smo se pogovarjali, in tako mi je bilo lažje. Sem pa kmalu spoznala odlične ljudi, krasne prijatelje, ki so mi veliko pomagali. Veliko mi je pomagala moja vera, osebno duhovno stanje. Vedela sem, da je odhod v tujino moja lekcija, od katere bom veliko odnesla.

– Kako smo vas sprejeli Slovenci?

– Slovenija me je sprejela res zelo lepo, čeprav sem bila tujka. Vsi so se trudili, da bi jih razumela. Smešno je bilo, ko sem se trudila govoriti slovensko in narediti vse, da bi me razumeli, pa četudi nisem znala. Potem pa so videli mojo težavo in kar sami od sebe začeli govoriti hrvaško. Kako zelo mi je to pomagalo, res mi je bilo lažje. Slovenci ste zelo prijazni in do zdaj nisem imela slabih izkušenj. Na primer, navdušilo me je, ko so slovenski policisti potrkali na moja vrata in mi vrnili osebno izkaznico, ko sem jo izgubila. Tega res ne bi doživela nikjer drugje v tujini.

– Se vam zdimo značajsko zelo drugačni od Hrvatov?

– Slovenci ste zelo drugačni od Hrvatov. Bolj ste mirni, mi smo precej glasni. Ne bi rekla, da ste zaprti, ampak ste bolj zadržani.

– Kakšen pa je naš življenjski utrip v primerjavi s Hrvaško?

– Zdi se mi, da so življenjski pogoji boljši v Sloveniji kot pa na Hrvaškem. O tem sem prepričana. Kar zadeva naravo, pa je približno enako. Slovenija, se mi zdi, zelo spodbuja življenje v naravi, šport, kolesarjenje, planinarjenje. Zelo mi je všeč vaše mirno življenje, saj je Ljubljana precej bolj mirna od Zagreba. Tam ljudje ves čas nekam hitijo, tega pa nisem toliko začutila pri vas. To mi zelo ustreza.

– Imate kakšen svoj priljubljen kotiček, kamor radi zahajate in si napolnite dušo?

– Ja! Obstaja nek kraj ob Ljubljanici, ki je res ”moje mesto”. Ko sem žalostna, ko imam težave in se ne počutim v miru sama s sabo, grem tja in meditiram. Tako se pomirim. Bila sem že na Rožniku, v Tivoliju, v teh naravnih kotičkih. Veliko je še krajev, kamor bi rada šla.

– Kaj vas navdihuje v življenju in ustvarjanju glasbe?

– Navdihuje me življenje. Vedno povezujem življenje s svojo glasbo in vse, kar se mi zgodi v njem, prelijem vanjo. To se mi zdi najboljši vir za ustvarjanje, ker je življenje umetnost, nanj je treba gledati kot na potovanje in avanturo. Največ štejejo ravno čustva, ker menim, da se lahko tehničnih zadev naučiš, glasbo pa je treba čutiti, ne samo slišati.

– Ste v Sloveniji našli svojo drugo stran, ki je na Hrvaškem niste?

– Slovenija me je izoblikovala v močnejšo Marto. V osebo, ki je pripravljena na izzive in jih rešuje sama. Ki zdaj bolje razume razlike med ljudmi in da je ravno to, da se ljudje razlikujemo po veri in družinskih koreninah, nekaj najbolj posebnega, kar v našem življenju ustvarja pravo magijo.

– Se vidite ostati v Sloveniji in si tukaj ustvariti svojo prihodnost?

– Če bo priložnost, da. Slovenija mi je kot država zelo všeč, dobro se počutim med vami. Ampak nekako ne verjamem v to. Šla bi kam dlje.

– Kaj pa pogrešate pri nas?

– V Sloveniji vedno pogrešam del Hrvaške. Ta občutek pripadnosti.

– Kaj pa ima za vas največjo vrednost v življenju? Imate kakšno filozofijo, po kateri živite in delujete?

– Sem zelo pozitivna in hvaležna oseba. Iščem dobro, tako v ljudeh kot tudi v dogodkih. Vodijo me pozitiva, vera, zaupanje in hvaležnost. To je najpomembnejše, kar imam. Dovolj je, da vem, da si kot človek odgovoren za svoje sanje in želje, za svojo moč. Vsepovsod pa me vodi nasmeh. Vedno, vedno in za vedno bo tako

Vir: siol.net