Nadežda o tem, kako živijo fiziki v Sloveniji: izkušnja priseljenke

Kot  veste, pišemo le o tem, kar smo z lastnimi očmi opazili na naših obiskih slovenskih izobraževalnih ustanov – visokih šol, tehniških šol in fakultet. Na enem izmed teh obiskov smo se na Univerzi v Novi Gorici srečali z Nadeždo, ki se je iz Kijeva preselila v Ajdovščino. Prosili smo jo, da z nami deli svoje izkušnje in vtise o študiju ter življenju v Sloveniji.

Nadežda o tem, kako živijo fiziki v Sloveniji: izkušnja priseljenke

Most na reki Soči

Nadežda: V Ukrajini sem zaključila magistrski študij na Fakulteti za fiziko Kijevske državne univerze Tarasa Ševčenka. Potem nekaj let nisem delala na svojem področju. V tem času je moja prijateljica že študirala v Sloveniji in ravno ona je bila tista, ki mi je pomagala najti pravo rešitev. V Sloveniji namreč dejansko obstaja možnost, da delam na svojem področju in pri tem zaslužim normalno plačo (za primerjavo – v Ukrajini plača diplomiranega fizika znaša približno 2000 hrivnij, kar je enako približno 73 €). Sprejemnih izpitov mi ni bilo treba opravljati, sestanek smo imeli kar po Skypu. Vpisala sem se na podiplomski študij Univerze v Novi Gorici, v Laboratorij za fiziko organskih snovi (Laboratory of Organic Matter Physics). Moja prijateljica je to univerzo zelo pohvalila, poznala je tudi mojega bodočega mentorja, ki je priznan specialist na svojem področju.

Odločitve ni bilo težko sprejeti, saj je bila to odlična priložnost, da napredujem na več področjih. Lahko živim v drugi državi, pridobivam mednarodne izkušnje na svojem področju, delam z novo opremo (ki sem jo v preteklosti lahko le gledala na slikah na spletu), imam pa tudi možnosti za karierno rast. In najpomembnejše – omogočeno mi je delo na mojem področju, kar pomeni, da nisem zaman študirala 6 let.

Gore v Goriških Brdih

Gore v Goriških Brdih

Prvi dan je potekal odlično! Vsi so bili zelo veseli, ko sem prišla (zaradi dolgotrajnega čakanja na vizo sem se namreč preselila sredi šolskega leta). Tajnica je šla osebno z mano na upravno enoto, da mi je pomagala pri oddaji dokumentov za dovoljenje za prebivanje.  Vodja izobraževanja mi je osebno pomagal pridobiti EMŠO in me sam tudi odpeljal v banko, kjer sem odprla račun. Pogovarjali smo se o tudi o možnoszi zaposlitve v prihodnosti. Potem sem spoznala še vse sodelavce, ki so me odpeljali na izlet. Prvi dan je bil sončen in svetel, kar pa je značilno za Ajdovščino, ki spada v Primosko regijo.

Izvir reke Hubelj v Ajdovščini (po dežju)

Izvir reke Hubelj v Ajdovščini (po dežju).

Sedaj sem v 2. letniku podiplomskega študija. Naredila sem že veliko izpitov, velikokrat sem bila nervozna in velikokrat še bom. Imela sem tudi javen seminar v angleščini. Študiram v angleščini, če pa vas zanima dodiplomski študij, študij poteka zgolj v slovenščini. S kolegi in profesorji komuniciram v angleščini – slovenščino sicer razumem, vendar je zaenkrat še ne govorim. Na državo sem se hitro navadila, naravnost zaljubila sem se v slovenske lepote, v njeno naravo. Ljudje se ne razlikujejo dosti od nas, tudi tradicijo imamo podobno in se zato počutim kot doma. Tukaj sem že 7 mesecev, tako da me že tare domotožje in zato nameravm novo leto praznovati v Ukrajini.

Nadežda

Država je odlična, spominja me na veliko vas. Človek tukaj živi in počiva v naravi. Zrak je svež, pokrajina lepa: gore, reke in morje. Tu ni hrupa velikih mest, zato tistemu, ki je nanj navajen, Slovenija ne bo ustrezala. Vendar jaz ne potrebujem hrupa.  Zelo mi je všeč, da me od službe loči samo 15 minut hoje (doktorski študij imenujem služba, ker to ni več le študij, ampak delo na projektni nalogi). Tudi do trgovine, banke in pošte imam le 15 minut hoje.

Rada tudi potujem po Sloveniji, Italiji in Hrvaški. Obiskala sem že lepo število slovenskih mest in vasi, tako da sem bila prepričana, da sem že vse videla in da zame tu ni več ničesar zanimivega. Potem pa sem se odpravila na izlet v Škocjanske jame in tam kupila vodnik po Sloveniji v ruskem jeziku. Šele po odkritju tega vodnika sem spoznala, kako sem se motila, saj je še toliko neraziskanega! Še celo leto bom lahko šla za vikend na izlet in se čudila lepotam Slovenije.

Nadežda

V Sloveniji zelo cenijo tradicijo, kar pomeni, da je udeleževanje raznih dogodkov vedno zanimivo, pa če gra za poroko ali sedmino. Za tiste, ki radi dobro jejo, je Slvenija pravi raj – hrana je neverjetno okusna, porcije pa velike.

Hitro sem tudi spoznala, da se je na tukajšnjih fakultetah treba res učiti. Prepisovanje ne pride v poštev in ne pomaga. Izpit je usten – brez predhodne priprave, le vprašanje profesorja in odgovor študenta. Kar pomeni, da če ne znate, ne morete odgovoriti.  Nobene nadnaravne sile niso potrebne, samo naučiti se je treba. Ipit lahko opravljate večkrat. Ta sistem mi je zelo všeč, ker daje več priložnosti, da se študent nauči snov. Kaj pomagajo 3 strani formul, če ne ostane nobenega zananja. Sama bi tudi v Ukrajini predlagala ukinitev vseh pisne izpitov in posvojila slovenski sistem. Naj se študenti osredotočajo na ožje področje, ki pa ga morajo res obvladati.

Tudi to je reka v Ajdovščini in jaz s svojim domačim ljubljenčkom Busikom. Dobila sem ga v Sloveniji

Tudi to je reka v Ajdovščini in jaz s svojim domačim ljubljenčkom Busikom. Dobila sem ga v Sloveniji :))

In za konec še ena zabavna zgodba: nekega večera emo se s prijatelji sprehajala po Kopru in zaslišala ukrajinščino. Seveda sem se takoj zelo razveselila, saj v Sloveniji Ukrajince redko srečam. Šlo je za mlad par s hčerko, fotografirali so se. Seveda sem jih ogovorila in kar sem jim želela predlagati je bilo, da se vsi skupaj slikamo, dejansko pa sem rekla: »Hočete together?«, tako da se se mi zahvalili v angleščini. Moram reči, da me je bilo zelo sram. : )

Objavljene fotografije so last intervjujane osebe.