Zhanghua Ye: »V Sloveniji sem se razvadila«

Zhanghua Ye, ki jo znanci kličejo kar Anja, v Sloveniji živi že od rane mladosti. Rodila se je na Kitajskem v provinci Zhejiang in tam končala tretji razred osnovne šole, nato pa so se z družino preselili v Slovenijo.

To je bilo leta 1996. Dežela na sončni strani Alp jo je kot otroka takoj navdušila, predvsem zato, ker je bila njena družina med Slovenci lepo sprejeta. »V Sloveniji smo srečali veliko dobrosrčnih ljudi, ki so nam veliko pomagali, od učenja jezika do vključevanja v slovensko družbo,« pripoveduje.

V šoli je sicer v prvem tednu doživela manjši kulturni šok. »Takrat nisem znala slovensko in tudi angleško ne, vse mi je bilo tuje: tuji obrazi, tuj jezik, tuj razred, tuji sošolci … Bilo je tako hudo, da sem jokala,« se prvega tedna pred 22 leti spominja Zhanghua.

Na pomoč ji je priskočila šolska psihologinja Vesna Jurca. Njeno družino je seznanila s slovensko družino, ki jim je pomagala pri vključevanju v slovensko kulturo. »Od takrat je bilo vse lažje. Njihov sin je bil moj sošolec in otroku je vedno lažje, če je v družbi otrok,« pravi Zhanghua ter dodaja, da se s to družino še vedno srečujejo in so kot ena družina.

Daleč najtežja »naloga« je bilo učenje jezika, saj sta si slovenščina in kitajščina zelo različni, poleg tega se je morala naučiti tudi pisave. A velika olajševalna okoliščina je bila, da je bila še šolarka in da sta skupaj z bratom dobila polno podporo šole.

»Spominjam se, da nama je ravnateljica osnovne šole Mojca Škrinjar najela sinologinjo, da naju je učila slovenskega jezika, zato je bilo kasneje čedalje lažje.« Podpirala jo je tudi učiteljica slovenščine na srednji šoli, kar ji je pomagalo tudi pri opravljanju mature.

Zhanghua se ukvarja predvsem s prevajanjem, tudi na meddržavni ravni. V njeni govorici danes skoraj ni zaznati, da je priseljenka. Sama sicer poudarja, da je za učenje jezika najlažje, da živimo v okolju, kjer se ta uporablja, in da govorimo le tega. Je pa po njenih besedah težava v tem, da se Slovenci preveč prilagajajo tujcem in jim tako »ni treba« znati slovensko.

Čeprav je diplomirala iz ekonomije, se zdaj večinoma ukvarja s prevajanjem in turizmom. Ob vse večjem zanimanju kitajskih investitorjev za Slovenijo, je več zanimanja tudi za kitajščino.

Po površini je Slovenija kar 470-krat manjša in ima več kot 600-krat manj prebivalcev, Zhanghua pa ključno razliko opaža v tempu življenja, ki je precej bolj umirjen. »Ni velike gneče in zato smo tudi mi postali čedalje bolj nepotrpežljivi ali drugače rečeno razvajeni,« pojasnjuje in ugotavlja, da se ima v Sloveniji »preveč lepo.«

Na Kitajskem, ki ima 1,25 milijarde prebivalcev, je gneča, kamorkoli se obrneš. »En primer: v Sloveniji je v enem razredu največ 28 učencev, na Kitajskem jih je lahko tudi do 50. Verjamem, da je to veliko bolj stresno in naporno za učitelja,« razlaga Zhanghua.

Življenje je v Sloveniji ugodnejše tudi s finančnega vidika, saj so predvsem v kitajskih velemestih življenjski stroški precej višji.

Kot veliki dobrini v Sloveniji omenja še pitno vodo in čisto okolje, medtem ko se na Kitajskem zaradi hitrega razvoja z industrializacijo spopadajo z onesnaževanjem.

V Sloveniji zelo uživa v naravi, najbolj ji je k srcu prirasel turistični biser Bled, pa tudi obmorski mesti Piran in Portorož.

Na Kitajsko se namreč poredko vrača, saj ima v Sloveniji svojo družino in starše, drugi sorodniki pa so se precej razkropili po svetu. Postala je že prava Slovenka s slovenskim državljanstvom in tu pognala korenine. Pravi, da je »Slovenka kitajskega rodu«, v rodno deželo pa se nima namena vračati. Gre pa vedno rada tja na počitnice.

Vir: siol.net